Po drugi svetovni vojni je kot na drugih področjih javnega življenja, prišlo tudi na kulturnem, do ostre antitetične delitve Slovencev v zamejstvu na dva tabora. Na eni strani levičarsko-laični tabor na drugi pa tisti, ki so ohranili svojo pripadnost krščanskemu svetovnemu nazoru.

Ustanavljenje prosvetnih društev s katoliškim načelnim programom je bilo torej potreba in zahteva tadajnega časa. V 50. letih je prišlo do načrtnega oblikovanja katoliških prosvetnih društev na Goriškem, kar naj bi pomagalo formalno in organizacijsko preurediti prve zametke prosvetnega in kulturnega dela tako v mestu kot na podeželju. Po prvem bogatem kulturnem razcvetu med leti 1945-1947 v dobi zavezniške uprave, ko smo Slovenci navdušeno polnili velike mestne dvorane, npr. Verdijevo gledališče ob uprizoritvah lepih spevoiger, je prišlo po povratku Italije, jeseni leta 1947 do začasnega zastoja v pričakovanju, kaj bodo prinesle nove razmere. Počasi se je začelo kulturno-prosvetno delo samostojno oblikovati. K vsemu temu je prispevala tudi slovenska šola, ki je v teh letih poleg samega šolskega dela po zaslugi požrtvovalnih prosvetarjev in kulurnikov prirejala velike in množično obiskovane zaključne prireditve. V tem okviru so nastala tudi slovenska katoliška prosvetna društva na Goriškem. To velja za društva v Gorici, nato v Pevmi, Števerjanu in kasneje drugod po deželi od Brd do Krasa. Na podlagi tega prosvetnega delovanja se je tudi porodila kasneje želja po tesnejši povezavi v okviru goriške prosvete. In tako je leta 1959 nastala Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici.

Posebno pozornost zasluži nepretrgana zborovska dejavnost. Zborovsko petje je že pod fašizmom predstavljalo edino možnost kulturno-prosvetnega delovanja, tedaj samo v cerkvi, pozneje pa spet tudi v prosveti. Po vojni je na Goriškem oživelo in se kmalu razbohotilo delovanje pevskih zborov po zaslugi nekaterih vidnih glasbenikov, ki so bili že prej med nami ali pa so nanovo prišli med nas: od starejše generacije skladatelj in organist Emil Komel in glasbeni pedagog Anton Sever, in prvih povojnih let glasbenik Mirko Rener, nato pa zlasti pevovodja in organist Maks Debenjak in glasbenik ter vsestranski kulturni delavec Mirko Filej. S slednjim je tesmo povezana ustanovitev Zveze slovenske katoliške prosvete leta 1959, ki je bil tudi njen prvi predsednik. Tako se je torej v Gorici in na Goriškem nadaljevalo delo, ki so ga med obema vojnama zasnovali in izpeljali Vinko Vodopivec, Lojze in Joško Bratuž, David Doktorič, Ivan Laharnar, Albet in Avgust Leban ter Ivan Kokošar, da omenimo vsaj nekatere.

Druga dejavnost, ki igra važno vlogo v naši organizaciji je gledališče. Dolgoletno gledališko delovanje je obrodilo bogate sadove in iz leta v leto dviga kakovost predstav. Zavedamo se, da ima gledališko delovanje, ob razveseljivem naraščanju kakovosti, še drugo vlogo, posebej za najmlajše igralce, jezikovni značaj namreč, saj z vajami in nastopi usmerja mlade in jih na igriv način uči slovenščine in pravilne izgovorjave. Dodano vrednost pri tem ima tudi gledališko izobraževanje. Nekateri člani dramskih skupin se redno udeležujejo tečajev govorne tehnike in lepe govorice.

Kulturno prosvetno delo je potekalo v že uveljavljenih oblikah: dramska dejavnost, pevski zbori, likovne razstave, večji solistični in instrumentalno-vokalni koncerti, izdaje glasbenih del, predavanja in okrogle mize. Vse to se danes uspešno nadaljuje. Zveza slovenske katoliške prosvete prireja nadvse uspelo Cecilijanko, revijo pevskih zborov z Goriškega in z drugih področiji, od videmske in tržaške pokrajine do bližnje Slovenije. To je gotovo tista kulturna roža v gumbnici, s katero se lahko goriška Zveza postavi pred širšo javnostjo, tudi zato, ker je prva na Goriškem začela s pevskimi prireditvami v obliki tekmovanja, daleč pred današnjimi mednarodnimi tekmovanji v zborovskem petju.