17. Priznanje Kazimir Humar za leto 2021
prejemnica: Marija Češčut
Prof. Marija Češčut je doma iz Sovodenj. Vrsto let je poučevala na nižjih in višjih srednjih šolah na Tržaškem in Goriškem ter generacijam dijakinj in dijakov predvsem vlivala ljubezen do materinščine in jih varno vodila v zahtevni svet latinske slovnice in literature. Kot šolnica v pokoju se je ukvarjala tudi s sestavljanjem novih učbenikov.
Marija Češčut je že od svoje mladosti izredno aktivna. Zlasti velja omeniti, da je bila med tistimi člani akademskega društva SKAD iz Gorice, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja močno razgibali kulturno življenje na Goriškem s tem, da so med se vabili ugledne kulturnike in ustvarjalce, prirejali predavanja in vzdrževali redne in plodne stike s sovrstniki na Tržaškem in na Koroškem. Zaradi tega je doživljala tudi šikaniranja in težave z oblastmi.
Marija Češčut je v našem prostoru predvsem oseba, ki si je s svojim tihim, skrbnim, natančnim in zvestim delom pridobila velike zasluge za delovanje in rast Goriške Mohorjeve družbe. V odbor te naše ustanove je stopila na začetku sedemdesetih let, ko se je odzvala povabilu nepozabnega tajnika dr. Rudolfa Klinca. Njeno ime je zlasti povezano z izhajanjem Primorskega slovenskega biografskega leksikona, saj je bila zvesta sodelavka publikacije in glavna koordinatorka med uredniki, sodelavci in odborom družbe. Še posebej se je ukvarjala z usklajevanjem in povezovanjem vseh, ki so sodelovali pri tem dvajsetletnem, kulturno izredno dragocenem in zanimivem založniškem podvigu. V zgodovini GMD ima prof. Češčutova velike zasluge tudi pri navezovanju stikov z oblastmi v Ljubljani pred osamosvojitvijo Slovenije, se pravi v času ko knjige Goriške Mohorjeve družbe niso imele vstopa na slovenski knjižni trg.
Današnje Goriške Mohorjeve družbe si brez Marije Češčut ne moremo predstavljati. S svojim zvestim in strokovnim uredniškim delom omogoča izhajanje redne zbirke in izrednih knjig. Neutrudno vzdržuje stike z avtorji, sodelavci in uredniki, skrbi za korekture in tudi zelo zahtevno delo v tiskarnah. Zavedamo se, da ji veliko dolgujemo, seveda zaradi ogromnega dela, ki ga opravlja, a tudi in nenazadnje za skrb in dosledno izpostavljanje in poudarjanje kulturne in narodnostne vloge, ki naj jo ima ta naša najstarejša knjižna bratovščina in založba v zamejstvu v sedanjem in prihodnjem času.
18. Priznanje Kazimir Humar za leto 2022
prejemnica: Marinka Lasič
Marinka Lasič se je rodila v Sovodnjah ob Soči. Že v otroških letih je vzljubila glasbo in tako je pri sedmih letih začela zahajati na lekcije iz klavirja k sestram Noterdamkam v Gorico. Na lekcije je hodila dvakrat tedensko peš iz Sovodenj do Štandreža, od tam pa z mestnim avtobusom do Gorice. Leta 1962 se je vpisala na slovensko učiteljišče in prenehala študij klavirja.
V družini so bili prav vsi glasbeno nadarjeni. Oče Emil je bil po poklicu učitelj, ljubil je glasbo, igral na klavir in orgle. Mama Bogdana (Dana) Češčut je kot otrok in odraslo dekle prepevala v zboru, njen brat Ivo je igral na harmoniko. Teta Rezi Češčut je dolgo let vodila v Sovodnjah otroški zbor. Marinkina sestra Jožica, ki je umrla pri komaj petindvajsetih letih, je imela izreden posluh in res dobro obvladala klavir.
Ko je dopolnila trinajsto leto, je Marinka prvič stopila na kor v cerkvi Sv. Martina v Sovodnjah in začela svojo dolgoletno pot igranja na orgle. Vpeljal jo je in ji prepustil to zahtevno nalogo domačin Ladislav (Lado) Uršič. Navdušenje nad dirigiranjem jo je pripeljalo v vodenje Dekliškega zbora, ki ga je sestavljalo 27 deklet, s katerimi je nastopala na goriški Cecilijanki. Istočasno pa jo je teta Rezi vpeljala v vodenje ženskega cerkvenega pevskega zbora, ki je tudi nastopil na Cecilijanki. Tako se je nekako začela Marinkina zgodba z orglanjem in dirigiranjem. V vsem tem času, vsako nedeljo in praznike do danes, Marinka vneto orgla in vodi ženski cerkveni pevski zbor. Odsotna je bila samo v časih, ko sta bila otroka bolna. Le pred leti je za nekaj časa, dve nedelji v mesecu, pel mladinski zbor, ki ga je vodila Magda Tomšič.
Marinka Lasič je uglasbila 26 nabožnih pesmi: nekatere so božične, velikonočne in pesmi za razne prilike, pa še mašo in liturgična besedila. Uglasbila je tudi več narodnih pesmi, nekaj na besedilo Franja Rojca. V zbirki Svetogorske pesmi iz leta 1989 je objavljena njena uglasbitev pesmi Petra Butkoviča Domna za ženski zbor: Želja po svetišču.
Marinka Lasič živi v Števerjanu, kjer sta si skupaj z možem Simonom Komjancem ustvarila družino. Zaradi te svoje velike ljubezni do petja in navezanosti do svojih pevk, s katerimi skuša čim lepše obogatiti božjo službo, prihaja po cesti skozi Grojno – ob vsakem vremenu – k svojim rodnim Sovodnjam.
FOTO NOVI GLAS
