POZDRAV REVIJI PRIMORSKA POJE
Zborovsko petje je za slovenski narod, sploh pa za nas Primorce, ena izmed prepoznavnih lastnosti aspektov, ki nas označujejo kot posameznike in kot skupnost. Pesem je od nekdaj prisotna pri kmečkih opravilih na poljih, pašnikih in vinogradih, pri ognjišču ob kuhinjskih in domačih opravilih, ob cerkvenih praznikih, ljudskih praznovanjih, porokah in slovesih. Zborovstvo je kljubovalo, se upiralo in prestalo najbolj temna leta naše zgodovine, na njem je temeljil kulturni preporod v prvih povojnih letih. Pevski zbori prenašajo iz roda v rod pevsko zakladnico, njihovi notni arhivi čuvajo bogato notografsko gradivo, ki se stalno dopolnjuje z živahnim in bogatim doprinosom sodobnih skladateljev. Petje v zboru mlade in odrasle ne uči samo glasbe in igranja na prvenstveni instrument, ki je v vsakem človeškem telesu, temveč tudi obnašanja in dela v skupini, kar zahteva potrpljenje in ravnovesje. Seveda tudi tako močno ukoreninjena zvrst je podvržena novim dejavnikom in spremembam našega vsakdana. Zato je prav, da se pri pevskih zborih sprašujemo, če in kako prilagajati svoje delovanje svetu, ki se vse bolj vrtoglavo spreminja. Če želimo pomladiti in obnavljati svoje vrste, moramo skrbeti, da je ponudba vabljiva za mlade. Vsakomur, ki si ne zatiska oči pred realnostjo, je lahko jasno, da narodnostni naboj ali občutek pripadnosti ne zadoščata več kot razlog za sodelovanje. Podobno se torej sprašujemo tudi organizatorji pevskih revij, če in kako bi jih spremenili ali dopolnili. Predlogi in odgovori na te izzive so na dnevnem redu sedanjega in prihodnjega časa. Osebno sem mnenja, da moramo paziti in se truditi, da ostanejo revije pevskih zborov še najprej praznik. Priložnost, ob kateri se srečamo, poslušamo, opazujemo, nato še pokramljamo, si izmenjujemo mnenja in načrtujemo dalje. Prepričan sem, da velja to še bolj za revijo kot je Primorska poje, ki je, kot znano, veliko več od navadne zborovske revije. Nekateri koncerti v tem okviru so lahko priložnost nastopa v prestižni dvorani, spet drugje prilika za obisk nepoznanega kraja, ponekod dragoceno darilo območju, ki je na robu kulturnega dogajanja ali narodnostnega ozemlja. Naša dolžnost je, da čuvamo in razvijamo ta veliki praznik, ki združuje ljubitelje petja različnih starosti in vseh koncev in krajev naše čezmejne primorske dežele. Na nas je, da ustvarjamo vzvode za medsebojno spoznavanje, spodbude k povezovanju in krepitev motivacije. Ob poslušanju široke programske palete se nam rojevajo nove ideje, novi navdihi, slišimo nove interpretacije, spoznavamo drugačne oprijeme zborovskega petja. Ob vsem tem pa menim, da mora ostajati revija prijazna in vabljiva za čim širši krog ljudi in poslušalcev in torej pravi praznik ljudi, ki dobro mislijo in ki se med sabo lepo imajo.

Miloš Čotar
predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice