Minilo je že leto dni od kar je mladinski muzikal Lak za sanje zablestel na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž…

Dozdevalo se nam je, da mladi člani Gledališke skupine O’Klapa ob desetletnici živahnega delovanja in ob 20-letnici Skupnosti družin Sončnica, pod okriljem katere ustvarjajo, snujejo nekaj posebnega, v našem prostoru do zdaj še ne videnega. A to, kar se je dogajalo na premierni uprizoritvi, na velikem odru Kulturnega centra Lojze Bratuž, v nedeljo, 2. februarja 2020, je preseglo vsa naša najsvetlejša pričakovanja, pa skoraj tudi že ljubiteljske ustvarjalne meje. Že znani obrazi, ki so nas razveselili s postavitvijo “družinskega mijauzikla” Obuti maček, in drugi, ki so se jim pridružili, so nas z blestečo uprizoritvijo novega muzikala, Lak za sanje, povzetega po filmu oz. muzikalu Hairspray, nadvse presenetili. Vse se je seveda dogajalo strogo v živo: glasba in imenitno zapeti songi med koreografskimi koraki, kar je že samo po sebi podvig! Že ob prvih notah razigrane rock glasbe in prav takšnih plesnih korakih so izvajalci občinstvo potegnili v središče magičnega gledališkega dogajanja. Dinamičnost glasbeno plesno-pevske gledališke predstave, natančno dodelane do najmanjšega detajla, ni popustila niti za trenutek. Obdržala je “vzhičeno” napetost in notranji tempo tudi v igranih prizorih, ki so se imenitno spajali s celotnim, vseskozi razigranim, vrtinčastim dogajanjem na prizorišču, ki ga je mlada režiserka Sanja Vogrič vešče in domiselno razpotegnila tudi v dvorano med gledalce, tako da so se še sami znašli v neustavljivem, mladostno zagnanem gledališkem “tornadu”. Sanja Vogrič, ki ji domišljije očitno nikoli ne zmanjka in vselej resno pristopa h gledališkemu delu, je s pomočjo Tadeja Pahorja prevedla izviren angleški tekst in ga nato priredila in prikrojila po meri nastopajočih. V pravih trenutkih je besedilu, ki ga pestrijo rime, dodala ščepec iskrive domačnosti in se pri tem nabrito poigrala tudi s priimki pri nas znanih oseb (v samo igro je dejavno vpletla tudi presenečeno predsednico ZSKP oz. pokrajinsko predsednico SSO in števerjansko županjo Franco Padovan!). S tem je še bolj razplamtela humorne trenutke in s svojo domiselno, sodobno zasnovano režijo, ki izvajalcem ne prepusti predaha, vnovič dokazala, da je njena gledališka iskrica prerasla že v žgoč plamen, ki se samozavestno dviga proti vrhovom umetniškega Parnasa. Že to, da je sprejela ta izredno zahtevni izziv, je vredno stotice s pohvalo, pa tudi to, da je znala za svoje zamisli navdušiti tak velik krog mladih dijakov in študentov, ki so svoje proste urice požrtvovalno in z veseljem podarili gledališki umetnosti, je vredno priznanja vse naše skupnosti. Postaviti na oder tak zapleteni žanr ni lahko niti za poklicna gledališča, kaj šele za ljubiteljska! Zato gre res iskrena pohvala vsem nastopajočim in vsem, ki so v zakulisju poskrbeli, da je vse potekalo brez vsakršnih zapletov, razen tistih v Laku za sanje seveda, pri katerih so se gledalci tudi pošteno nasmejali in odobravajoče ploskali igralcem kar med samimi prizori.
Navsezadnje so s tem pogumnim gledališkim podvigom mladi o’klapovci, ki tudi sami doživljajo to, kar se dogaja komedijskim likom (spletanje prijateljskih vezi, prve zaljubljenosti, tekmovalnost, želja po rušenju ustaljenih kalupov, tudi v zvezi z lepoto, in miselnih in stvarnih pregrad med različnimi “stopničkami” na družbeni lestvici, preseganje predsodkov, ne vedno gladki odnosi s starejšimi…) uresničili svoje gledališke sanje.
Prav sanje dveh najstnic-prijateljic se zaradi njune vztrajnosti uresničijo. Tracy Turnblad, v prikupno prisrčni, a tudi energični upodobitvi Mile Clapiz, ter Penny Pingelton, ki jo je najprej kot plaho, potem pa kot zmeraj bolj odločno dekle orisala Tina Balta, dosežeta, kar si želita. Tracy in Penny po šoli zmeraj drvita pred televizijski zaslon, da bi videli “resničnostni” šov Mal Alan, ki ga omogoča lak Pad O’Van. Še sami hrepenita po tem, da bi se prijavili na avdicijo za šov kot plesalki, pa še na lepotno tekmovanje za Miss lak Pad O’Van. Kljub temu da jima ambiciozni, vzvišeni in zelo sebični mama in hči, Velma in Amber von Tussle, venomer postavljata polena pod noge, se njune sanje uresničijo in zaplešeta tudi s plesalcem-lepotcem Linkom Larkinom. V tega se je vživel Manuel Quaggiato. Vanj se do ušes zaljubi Tracy, ki si v mislih že predstavlja poročno slavje z njim. Tracy skuša prizemljiti njena mama Edna Turnblad, ki si vsakdanji kruh služi z garanjem v pralnici, njen bolj sanjavi oče Willbur pa jo popolnoma podpira. V lika Tracyjinih staršev sta se kot izkušena igralca zelo posrečeno, duhovito in gibko preobrazila Solange Degenhardt in Robert Cotič. Degenhardtova je publiko pozabavala s spontanostjo in hudomušno “avtoironijo”, ki jo je pokazala tudi v plesnih točkah. S Cotičem sta izrisala posebno prisrčen prizor, ki je prišel še toliko bolj do izraz ob zaprtem zastoru.
Tudi Penny je od sanj o televizijskem nastopu skušala odvrniti njena stroga mama Prudy, ki ji je trde nemške obrise humorno dala Tanja Kuzmin (sicer res mama Tine Balta). V omenjeni, ošabni, domišljavi, samovšečni in samozavestni Velmo in Amber, ki bi bili zmeraj radi prvi, sta se zelo prepričljivo prelevili Daniela Klanjšček, ki je po dolgem času spet stopila na odrske deske, in Kea Vogrič (tudi v resnici mati in hči). Kea je svoje gledališke sposobnosti že jasno pokazala v vlogi obutega mačka, njena mama Daniela pa nas je presenetila s suverenim nastopom, ko je natančno poosebila gospodovalno, ukazovalno, pa tudi nepošteno in maščevalno Velmo. Sploh si nismo predstavljali, da je tudi v njej toliko ustvarjalnih klic. Poznali smo jo bolj kot domiselno, pikolovsko svetovalko za kostume. To nalogo je imenitno opravila tudi tokrat, saj so bili elegantni kostumi živahnih barv, obogateni z bleščečimi dodatki, pasovi…, zelo premišljeno zasnovani. Posebno skrbno in marljivo so jih sešile seveda čarobne roke doberdobske šivilje, gospe Marije Ferfoglia Ferletič. Gospa Marija je opravila krasno delo. Razkošni kostumi so odslikavali dogajalni čas, 60. leta prejšnjega stoletja, a tudi družbeni položaj protagonistov. Ves bleščeč je bil tudi kostum voditelja šova, v katerem se je sproščeno, z brezhibno izgovarjavo znašel Nejc Kravos, ki je kot pravi showman vodil igro. Poleg že omenjenih igralcev so v vlogah plesalcev, prodajalk, direktorja oz. modnega kreatorja Dolce (& Gubana!!!) nastopili Simon Čavdek, Petra Sardoč, Vanja Vogrič, Manuel Persoglia, Desiree Schembri, Patrick Cingerli, Iris Gulin in Lenart Vogrič. Med plesalci je seveda naravnost blestel Alex Devetak, ki si je zamislil slikovite, razgibane koreografije, na tudi izvirno glasbo tria Love Guns s Tržaškega, ki ga sestavljajo odlični člani Niko Trento, Erik Purič in Walter Vodopivec. Z vsem svojim mladostniškim zagonom so energično igrali na kitari in bobne ter enkratno poustvarili ozračje 60. let preteklega stoletja. Ob ritmu rocka niso uživali le mladi gledalci, ampak tudi starejši, ki so bili najstniki prav v prikazanem nekdanjem burnem času, ko se je dogajalo marsikaj in so mladi mislili, da bodo s svojimi protesti, ideali in idejami spremenili svet…
Imenitno glasbeno kuliso so v muzikalu, pravem ustvarjalnem vulkanu, bruhajočem silno moč, ustvarili tudi Luca Emanuele Amatruda, Gabriel Gardenal, Francesco De Monte, Francesco Sentieri, Nejc Kovačič, Matic Mikola in Andrea Bonaldo, ki z vodjo Janom Sturialejem, tudi avtorjem na novo napisane glasbe, za komorno zasedbo, za muzikal Lak za sanje, sestavljajo Komel Contemporary Ensemble. Alessandra Schettino, solopevka in ravnateljica SCGV Emil Komel, ter David Bandelj, pevec in zborovodja, sta pri muzikalu kot strokovna sodelavca za petje in vokalno tehniko opravila zelo pomembno nalogo.
Nova gledališka uspešnica O’Klape je dokaz, česa vsega so zmožni naši mladi, če najdejo pravo motivacijo in če imajo dobro zaledje in trdno oporo ter pomoč pri starejših. Pri muzikalu so namreč sodelovali tudi (…)

Iva Koršič

Original na spletni strani

https://www.noviglas.eu/sanje-se-lahko-uresnicijo-ce-jim-damo-krila-poguma/

Cel zapis v tiskani izdaji 13.2.2021